Prva svetovna vojna v Dolini Soče

Dolina Soče je bila med prvo svetovno vojno prizorišče največjih spopadov na slovenskih tleh, ki jih je v svojem romanu Zbogom orožje, opisal tudi ameriški pisatelj Hemingway.

Znamenita soška fronta (1915–1917), bojišče med italijansko in avstro-ogrsko vojsko, je potekalo na razdalji 93 km, od mogočnega Rombona (2.208 m) do izliva reke Soče v Tržaški zaliv. Največje spopade na gorskem območju v zgodovini človeštva je zaznamovalo 11 krvavih ofenziv italijanske vojske in zadnja, 12. soška bitka, imenovana čudež pri Kobaridu, v kateri so avstro-ogrski vojaki ob pomoči nemške vojske potisnili frontno linijo na reko Piavo.

Vsi, ki radi raziskujete vojaško zgodovino, lahko v Dolini Soče obiščete kotičke in območja, kjer so nekoč besneli siloviti spopadi. Srditi boji na območju Rombona, Bovške kotline, Ravelnika, Krnskega pogorja ter pogorja nad Tolminsko kotlino in Kobaridom so za seboj pustili številne utrdbe, kaverne, strelske jarke, ostaline in pokopališča, ki jih danes povezuje Pot miru.

Soča, nad tabo jasen bo obok, krog tebe pa svinčena toča

Simon Gregorčič je v eni najlepših slovenskih pesmi Soči več kot desetletje pred začetkom 1. svetovne vojne preroško napovedal krvave boje ob reki Soči, čeprav tega ni mogel slutiti. Z vstopom Italije v vojno so se prav kraji v Dolini Soče spremenili v smrtonosno bojišče.

Soči

… ”Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!

Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!” ...

(odlomek, pesem Soči, S. Gregorčič).