Frika in frico: ena pastirska zgodba, dve tradiciji
1. 10. 2026
Na eni strani meje ji rečemo frika, na drugi frico. Obe jedi sta preprosti, nasitni in tesno povezani s svetom planin, pašništva in sirarstva. Njune korenine segajo v isti širši kulturni prostor, skozi čas pa sta na različnih straneh meje dobili svoje lokalne različice.
Za začetek je potreben sir.
V Dolini Soče je bilo sirarstvo stoletja tesno povezano s planinskim pašništvom. Iz mleka, ki so ga poleti pridobivali na planinah, so nastajali sir, skuta in drugi izdelki, pomembni za vsakdanjo prehrano.
Iz tega sveta prihaja tudi tolminska frika. Danes jo poznamo predvsem kot jed iz v ponvi pečenega krompirja in sira, običajno Tolminca, po Dolini Soče pa so se razvile tudi številne druge različice – s sirom in jajci, s skuto, slanino ali klobaso. Frika sodi v širši alpsko-jadranski prostor sorodnih jedi iz sira, ki jih na drugi strani današnje meje poznajo tudi kot frico oziroma frigga.
Frika je bila nekoč predvsem krepka delovna jed. Na Tolminskem so jo pripravljali ob težjih kmečkih opravilih, ko je bila potrebna hrana, ki je dala dovolj energije za delo. Pozneje je iz vsakdanjega in delovnega okolja postopoma prešla tudi na prireditve in v gostinstvo ter postala eden najbolj prepoznavnih okusov Tolminskega.
Skupne korenine, različni obrazi
Na drugi strani današnje meje najdemo frico, eno najbolj prepoznavnih jedi furlanske kuhinje.
Njegova danes najbolj razširjena različica je pripravljena iz krompirja in lokalnega sira, tradicionalno Montasia, pogosto tudi čebule. Zunaj je zapečen in hrustljav, znotraj pa ostaja mehak. Obstaja tudi hrustljava različica, pripravljena predvsem iz naribanega zorjenega sira.
Tudi Montasio nosi v sebi zgodbo planin. Sir je dobil ime po pogorju Montaž v Julijskih Alpah, na tamkajšnjih planinah pa naj bi ga prvotno tudi izdelovali. Pozneje se je sirarsko znanje razširilo po dolinah Karnije in širšem območju Furlanije - Julijske krajine.
Frika in frico sta tako bližnja sorodnika iste kulinarične tradicije, ki je na obeh straneh današnje meje skozi čas dobila svoj značaj.
Pri nas Tolminc, čez mejo Montasio. Tu ena različica, nekaj kilometrov stran nekoliko drugačna. Recepti so se spreminjali od kraja do kraja, pogosto tudi od hiše do hiše.
Skupno pa ostaja tisto najpomembnejše: sir, preproste sestavine in okolje, iz katerega sta jedi zrasli.
Zgodba, ki sega stoletja nazaj
Zgodovina podobnih jedi iz popečenega sira sega daleč nazaj.
Janez Bogataj v knjigi 100 Tastes of Slovenia omenja recept iz sredine 15. stoletja, povezan z Maestrom Martinom, enim najpomembnejših kuharskih mojstrov svojega časa, ki je kuhal tudi za oglejskega patriarha. V receptu je pripravljal sir v ponvi.
Tega seveda ne moremo enačiti z današnjim fricom s krompirjem. Krompir je v evropsko prehrano prišel pozneje, zato gre predvsem za zgodnji zapis načina priprave sira, iz katerega so se skozi stoletja razvijale različne lokalne jedi.
In prav to je pri friki in fricu morda najbolj zanimivo.
Nista nastala po enem zapisanem receptu. Oblikovala sta se skupaj z življenjem ljudi, razpoložljivimi sestavinami in navadami posameznega kraja.
Dva sira, dve zgodbi
Na letošnjem FrikaFestu bomo to skupno zgodbo lahko spoznali tudi tam, kjer jo najlepše razumemo – ob ponvi.
Na čezmejnem kuharskem prikazu »Frika in frico: skupna tradicija, 2 sira, 2 zgodbi«, ki bo ob 10. uri na odru v starem mestnem jedru Tolmina, bosta Marija Bončina in Maria Gilda Primosig vsaka predstavili svojo različico jedi.
Ne bomo iskali boljše.
Raje bomo pogledali v ponvi na obeh straneh meje in odkrivali, kaj nam lahko sir, krompir in nekaj preprostih sestavin povedo o planinah, ljudeh in skupni kulinarični dediščini.
V soboto, 10. oktobra, se nam pridružite na FrikaFestu v Tolminu in obe zgodbi spoznajte tudi skozi okuse.
Preverite celoten program FrikaFesta >
